Pravila za prevajanje

Prevajanje je umetnost mogočega. Različni jeziki namreč pomenijo različno dojemanje sveta njihovih govorcev. Vsak prevod je kompromis med pomenom izvirnika in pomenom, ki ga ustvarimo v jeziku prevoda. Že slovnična pravila lahko vplivajo na različno umeščenost stavčnih členov ter sestavo podredno in priredno zgrajenih povedi. Sledi čudežno polje besednega zaklada, kjer se lahko prevajalec sreča s trnjem, kjer se mu navidezno zarisuje cvetje. Naleti na različno trde orehe, ki jih mora streti, če želi bralcu oziroma naročniku prevajanja posredovati pravopisno, skladenjsko in slogovno izpiljen izdelek.

S kodifikacijo jezikov za potrebe lažjega funkcioniranja imperijev, manjših držav in regionalnih skupnosti so nastali knjižni jeziki, ki so se na vplivnih območjih širili skozi poenotene izobraževalne sisteme. To je prispevalo k poenotenju terminologij v uradnih jezikih, ni pa moglo poenotiti jezikovnih sistemov. Še naprej je terminologija odslikavala različna pojmovanja sveta. V strojništvu je npr. najbolj natančna nemška terminologija, a za vsak nemški izraz obstaja ustreznica tudi v vseh drugih jezikih. Izraz za nek strojni element v enem jeziku temelji na karakteristikah njegovega videza, v drugem na njegovi funkcionalnosti, spet v tretjem na zgodovinskem izvoru. Vse te odtenke je treba poznati, sicer se nam prevajanje hitro ustavi.

Angleščina je v primerjavi s slovenščino med drugim skrajno poenostavljena glede sklonov, spola in vejic, medtem ko je zahtevnejša pri časih in besednih zvezah, sestavljenih iz glagolov in predlogov. Zlasti pri slednjih ni nobenega pravila, na katerega bi se lahko opirali na podlagi poznavanja slovenske slovnice. Njihovega pomena se je treba enostavno naučiti, vendar bi to bilo še preprosto. Zgodba se s tem šele začne. Na voljo imamo gradnike, iz katerih se moramo naučiti zgraditi stavbo živega jezika. Podati se moramo na pot razvijanja občutka za jezik, usvojiti moramo razmišljanje o svetu, kakršnega se naravni govorci spontano navzamejo že v otroštvu. Prevajalec, ki se ne uri v razvoju globljega razumevanja tujega jezika, bo morda ob odličnem obvladanju maternega jezika še uspel korektno prevajati iz tujega v materni jezik, medtem ko bo ob razpletanju obratne prevajalske uganke kaj hitro trčil ob zid.

Pomembno je poznati kulturne, zgodovinske, geografske, ekonomske, politične razlike med skupnostjo, katere jezik prevajamo, ter skupnostjo, za katero prevajamo. Ni vseeno, ali imamo opravka z jezikom zavojevalskega naroda ali jezikom tlačenega naroda. Ljudje, ki živijo na ravnini, razmišljajo drugače od tistih, ki prebivajo v gorah. Tisti, ki živijo ob morju, drugače dojemajo svet kot tisti, ki z morjem nimajo stika. Pripadniki bogatih narodov drugače gledajo na družbeno resničnost kot pripadniki narodov, zaznamovanih z revščino. Omenjene spremenljivke definirajo širino, poudarke, obseg in kakovost besednega zaklada jezikov, določajo pomenske odtenke, zato jih moramo upoštevati v prizadevanjih za brezhibne prevode.

Pomemben vidik prevajanja je tudi poznavanje naslovnika. Vedeti moramo, komu je prevod namenjen, in temu primerno tudi ravnati. Strankam iz poslovnega sveta lahko odličen prevod predstavlja vstopnico na novo tržišče. To pomeni ne le večji dobiček za lastnike, ampak posredno tudi ohranjanje delovnih mest in potencialno širitev kadrovskega portfelja. Bralcu literature mora prevod pričarati duha izvirnega dela. Največja nagrada za prevajalca je izjava poznavalca, da je prevod boljši od izvirnika.