Navade strank

Prevajanje je posel kot vsak drug. V prvi vrsti gre za odnos med naročnikom in prevajalsko agencijo ali prevajalcem posameznikom. Naročnik želi kakovosten prevod, ki mora biti največkrat opravljen (sorazmerno) hitro. Pomemben je tudi hiter odziv na povpraševanje. Včasih je posel mogoče dobiti zgolj v primeru, da se na naročnikovo povpraševanje odzovemo v nekaj minutah. Takšne stranke so ponavadi zelo hvaležne. Če jim ustrežemo, dobimo zveste uporabnike svojih prevajalskih storitev.

Komur se mudi z izvedbo prevoda, je pripravljen plačati tudi višjo ceno, samo da mu pravočasno zagotovimo storitev. Zanj je kakovost samoumevna, čeprav praksa kaže drugače. Kadar prevajalec ni kos zahtevi po hitri realizaciji prevajalskega projekta, pospeši prevajalski proces, zato sledi neizbežen padec kakovosti. Vsaka stvar ima svoje meje. Izkušeni prevajalci se bolje spoprimejo s tem izzivom. Prevajalske agencije se tega zavedajo in jih angažirajo za “posebne naloge”.

Jasno je, da imajo tudi izjemno izkušeni prevajalci svoj prag fizične zmogljivosti, ko ob vseh pripomočkih, ki jih imajo na voljo, vključno z učinkovitimi prevajalskimi programi, niso več sposobni zagotavljati ustrezne kakovosti. Besedila, kjer se izrazje zelo ponavlja, je bistveno lažje ekspresno prevajati kot tista, kjer je ponavljanja malo. To povečuje možnost za dovolj kakovostno dokončanje prevajalske naloge, kljub temu pa še ne zagotavlja strankinega zadovoljstva s končnim izdelkom.

Prevajalski proces je kompleksna operacija. Če ne drugega, pri prevodih z izjemno kratkim rokom ni možen običajno pozoren in dosleden pregled končne podobe prevedenega že v primerih, kadar je za pregled zadolžen zgolj prevajalec, kaj šele takrat, ko se kot pregledovalna moč vključi še kdo drug. Vsaka faza prevajalskega postopka namreč zahteva svoj čas. Če je ta čas krajši od običajnega ali katera od faz zaradi drastično skrčene časovnice celo izpade, se to hočeš nočeš odrazi na kakovosti storitve.

Včasih se zgodi, da je obseg teksta takšen, da mu en prevajalec, naj bo še tako terminološko-tehnično vsestransko usposobljen, ne uspe biti kos. Če hoče prevajalska agencija pridobiti posel, mora poseči po skrajnem ukrepu – razdelitvi besedila na dva ali več prevajalcev. Končni prevod je torej sestavljanka dveh ali treh delnih prevodov, zato je lahko vprašljiva njegova terminološka in stilistična enotnost, katere edino zagotovilo je celovita individualna izvedba prevajanja.

Naročniki s “sindromom zadnjega hipa” s to svojo navado delajo medvedjo uslugo najprej sebi, nato njeno neprijetnost občuti še izvajalec prevajanja, ki se strinja z njihovim rokom, a se ga ne uspe držati oziroma sicer pravočasno odda prevod, ki pa ne doseže strankinih kakovostnih standardov. To utegne pomeniti zavlačevanje s plačilom ali zbijanje cene.

Najbolj črn scenarij je neplačilo in sprožitev postopka izterjave zaračunanega zneska, ki se velikokrat ne splača, saj utegne biti še dražja od neplačila. Kakor koli že, prevajalčevo delo mora agencija plačati, kar ob odtegnitvi plačila s strani naročnika pomeni ustvarjanje izgube. To je še zlasti boleče ob zavedanju, da bi se lahko v istem času realiziral prevajalski projekt z normalnim rokom, katerega rezultat bi bil kakovosten prevod, ki bi ga stranka z veseljem plačala.

Izkušene prevajalske agencije se držijo zlatega pravila, da se z naročnikom sklene samo posel z realnim rokom izvedbe.