Kako prepoznati poštenost strank

Nekoč me je poklicala potencialna stranka in me povprašala po načinu plačila. Pojasnil sem ji, da po opravljenem prevodu izstavim račun, ki ga skupaj s prevedenim tekstom pošljem naročniku. (Oblikovani in natisnjeni račun za prevod obdelam z optičnim bralnikom, ‘skenirano’ verzijo prilepim v e-sporočilo, s katerim odpošiljam prevod, ter oboje skupaj posredujem stranki.)

V njenem glasu sem zaznal, da se je zdrznila. “Kaj? Ali se ne bojite, da bi vas pretentali?” Njeno vprašanje je bilo še kako na mestu. Moja politika izstavljanja računov je res milostna, vendar ne vse povprek. Jasno se namreč zavedam, da imam opravka z neznanci, o katerih poštenosti ne morem biti prepričan. Če vrednost projekta presega 300 evrov, podjetju (individualne stranke redko povprašujejo po prevajanju, ki bi dosegalo ta cenovni rang, op. p.) izstavim predračun. Razložim, da se bo prevajanje začelo takoj, ko prejmem potrdilo o plačilu 50 % avansa.

Kdor izvede plačilo, postane moja stranka, saj dokaže svojo poštenost. Doslej se mi še ni zgodilo, da bi naročnik, ki je vnaprej poravnal polovico vrednosti prevajalskega projekta, po opravljenem prevodu odlašal s plačilom druge polovice cene. Kriterij pripravljenosti na plačilo avansa je doslej še vedno ločil med poštenimi in potencialno nepoštenimi poslovnimi partnerji. Pošteni partnerji, ki so si zares želeli prevod in ga bili pripravljeni tudi pravočasno in v celoti plačati, so najkasneje naslednji dan izvedli nakazilo avansa, medtem ko se drugi povpraševalci sploh niso več oglasili.

Včasih dobim kot samostojni podjetnik, ki se preživljam s prevajanjem, občutek, da bi nekateri klienti radi dobili brezplačno prevajalsko storitev. Še več je takšnih, ki bi brez sramu sprejeli prevod, opravljen pod ceno. Rentabilnost je torej naslednji kriterij, ki se ga je treba dosledno držati, če želi prevajalska agencija ali prevajalec preživeti na trgu. Postaviti si je treba ceno in pri njej vztrajati, sicer te neizprosna bilančna logika izvrže med žrtve stečajev.

Če nekdo ni pripravljen plačati postavljene cene, potem ko mu agencija že prizna popust, naj se pač znajde po svoje. Prevajanje je za subjekte, ki to dejavnost opravljamo z namenom zaslužka in ohranjanja socialne varnosti zaposlenih in honorarnih sodelavcev, tržno udejstvovanje. Takšno prevajanje si ne more privoščiti podleganja logiki dela za “kavo in čokolado”. Popusti in določene gratis storitve so seveda nekaj drugega, saj so obračunani ob upoštevanju meje rentabilnosti.

Ena od mojih nesojenih strank je recimo zbijala ceno “do nezavesti”. Najprej sem ji priznal najnižjo, študentsko tarifo. Zaradi količinskega popusta sem prevajalsko tarifo spustil na 5 evrov na avtorsko stran, nadaljnje popuščanje pa ni prišlo v poštev, saj delo po še nižji tarifi ne bi bilo rentabilno. Omeniti moram, da mi je bil projekt vsebinsko zelo všeč in mi je bilo žal, da sem se mu moral odreči, a prednost ima ekonomska vzdržnost.

Ob koncu korespondence mi je ta oseba zaupala, da si želi prevajanje, za katerega bi plačala 3 evre na avtorsko stran. Dejala je, da se bo obrnila na kolega upokojenca, ki ji bo z veseljem prevedel besedilo za ta denar. Kjer se za uradne poslovne subjekte konča rentabilnost, prične cveteti črni trg …